»Če kdo med vami trpi, naj moli. Če je kdo dobre volje, naj poje hvalnice. Če je kdo med vami bolan, naj pokliče starešine Cerkve in naj nad njim molijo ter ga v Gospodovem imenu pomazilijo z oljem. In molitev vere bo rešila bolnika in Gospod ga bo obudil; če je storil grehe, mu bodo odpuščeni. Zato izpovedujte grehe drug drugemu in molite drug za drugega, da boste ozdravljeni. Veliko moč ima dejavna molitev pravičnega« (Jak 5, 13 – 16).

Kaj je bolniško maziljenje? Bolniško maziljenje je po nauku Cerkve  eden izmed sedmerih zakramentov, ki jih je postavil Kristus. Cerkev, zvesta Kristusu, ga stoletja deli in priporoča bolnikom ter vsem, ki jih je zadelo hudo trpljenje. Z zakramentom bolniškega maziljenja in molitvijo Cerkev priporoča bolnike trpečemu in poveličanemu Kristusu, naj jim olajša bolezen in trpljenje ter jih ozdravi. Bolnike in trpeče spodbuja, naj po Kristusovem zgledu svoje trpljenje darujejo za različne namene in potrebe Cerkve.

Kdo naj prejme bolniško maziljenje? Ta zakrament je namenjen vsem, ki hudo zbolijo in je v nevarnosti njihovo življenje. Prav tako pa je namenjen vsem tistim, ki v sebi nosijo težke rane, povzročene od raznih oblik zla in trpljenja. Priporočamo ga vsem kristjanom pred večjimi operacijami, tudi materam pred porodom in otrokom, ki morejo dojeti in razumeti smisel zakramenta. Priporočamo ga tudi ostarelim, ki jim slabijo moči in so v nevarnosti, da nenadoma zbolijo. Zakrament lahko vnovič prejme tisti, ki se mu je bolezen poslabšala. Bolnikom, ki so v nevarnosti ali je močno okrnjeno njihovo zaznavanje, podelimo zakrament, če zanj prosijo svojci in prijatelji, ki jamčijo, da bi ga bolnik, če bi bil pri zavesti, želel prejeti. Mrtvim zakramenta ne podeljujemo, razen izjemoma ob nenadni smrti. 

Kdaj prejmemo zakrament bolniškega maziljenja? V bolezni in trpljenju čim prej poiščemo možnost, da se srečamo s Kristusom tudi v zakramentu bolniškega maziljenja. Ne odlašajmo! Kot nas zdravnik začne takoj zdraviti, je prav, da nas okrepi tudi Kristusova milost. Bolnikom, ki sami niso sposobni poklicati duhovnika, so za bolniško maziljenje in druge zakramente iz krščanske ljubezni dolžni poskrbeti svojci in prijatelji.

Kdo je delivec zakramenta bolniškega maziljenja? Delivec zakramenta je vedno samo duhovnik.

Kakšni so učinki bolniškega maziljenja? Ta zakrament je zdravilo za telo in duha: 

• posreduje milost Svetega Duha, ki človeku pomaga k ozdravljenju;
• je tolažba in moč za bolnika kot enovito telesno, duševno in duhovno bitje;
• je luč, ki razsvetljuje skrivnost trpljenja in smrt;-je upanje, ki človekovo dostojanstvo podpira za prihodnost  Bogu;
• utrjuje zoper skušnjave hudega duha in zoper strah pred smrtjo.

Pogoji za sprejem bolniškega maziljenja: Priporočamo, da prejemnik zakramenta pred tem opravi sveto spoved in po maziljenju prejme sv. obhajilo. Zakrament bolnikom, ki niso pri zavesti, odpusti grehe. Velja načelo: za prejem bolniškega maziljenja moramo biti pripravljeni prav tako kot za prejem zakramenta svetega obhajila. 

Ko kristjan prejme vse zakramente uvajanja, prevečkrat pomisli na to, da je sedaj opravil svojo dolžnost, izpolnil zahteve tradicije in mirno živi svoje življenje naprej, kot da se ni nič dogodilo. Toda tak kristjan se moti. Prejel je namreč novo življenje in to novo življenje nosi kakor zaklad v »lončenih posodah«:

Z zakramenti krščanskega uvajanja prejme človek Kristusovo novo življenje. A to življenje nosimo “v lončenih posodah” (2 Kor 4,7). Sedaj je še “skrito s Kristusom v Bogu” (Kol 3,3). Smo še v “naši zemeljski hiši” (2 Kor 5,1), podvrženi trpljenju, bolezni in smrti. To novo življenje božjega otroka more z grehom oslabeti in biti celo uničeno.

Pomembnost zakramentov ozdravljanja
Gospod Bog ne da miru in tudi človekova narava je nemirna narava, ki stalno zahteva opomine in spodbude, da bi živela v miru in sožitju z vsem stvarstvom. Ker pa je Bog en in edini in samo on resničen, dober in lep in ker je človek kljub vsem svojim talentom v razmerju do Boga samo šibak kupček mesa in v popolni odvisnosti od Njega, ki je darovalec življenja, ga Bog ne pušča samega, temveč želi biti navzoč v vseh segmentih človekovega življenja. Ne samo ob veselju in praznovanju, temveč tudi v temnih in samotnih nočeh greha, bolezni in trpljenja.

Gospod Jezus Kristus, zdravnik naših duš in teles, On, ki je odpustil grehe mrtvoudnemu in mu vrnil telesno zdravje (prim. Mr 2,1-12), je hotel, da njegova Cerkev v moči Svetega Duha nadaljuje njegovo delo ozdravljanja in odreševanja celo pri svojih lastnih udih. To je namen dveh zakramentov ozdravljanja: zakramenta pokore in bolniškega maziljenja.

Napak bi bilo misliti, da nas Gospod pušča ob strani, da se znajdemo v življenju samo preko naše svobodne volje, potem bi po grehu prvih staršev svet pustil pri miru. Toda ne: človeka želi privesti nazaj v raj, v nebeško kraljestvo, kjer vladata mir, veselje in ljubezen. Še več, privesti ga želi živega in zdravega. Namen zakramentov ozdravljenja je, da bi se človek olajšal strahotnega bremena, ki nastane ob človekovih padcih in spodrsljajih na poti življenja in ta bremena težijo našo vest, kakor bi imeli mlinski kamen za vratom.