Sredi rodovitnih žitnih polj leži vas Cirkovce. Kar je njen najlepši biser, po tem ima svoje ime, po cerkvi Marije vnebovzete. Pred sedanjo cerkvijo je bila na istem mestu veliko manjša, baročna „cirkevca“, ki je bila podružna cerkev Slivniške pražupnije. Ljudi je bilo vedno več, zato so jo nekajkrat povečali z dozidavo stranskih kapel, a še vedno je bila premajhna.
Na začetku 20. stol. je pri velikonočnem spraševanju župnik Franc Černenšek vprašal može tole: „Kaj menite, ali se da v tej majhni cerkvi prav moliti in zbrano opravljati svoje pobožnosti?” Vsi so odgovorili, da ne. V tistem trenutku so se odločili za gradnjo nove božje hiše. Staro cerkev so podrli, ohranili so le zvonik, ki so ga pozneje za 10 metrov dvignili.
Prvi načrt za novo cerkev je napravil zidarski mojster Ferdinand Gologranc, ki ga je dopolnil in potrdil graški arhitekt H. Pascher. Ljudje so veliko delali in marljivo darovali za bodoče svetišče. 11. aprila 1904 so začeli kopati temelje in so z zidanjem tako hitro napredovali, da je še isto leto jeseni bila pod streho. 24. novembra 1904 jo je dekan blagoslovil in čez zimo so že imeli v njej sv. mašo. Župnik Franc Černenšek je bil kmalu za tem prestavljen za dekana v Videm ob Savi in njegov naslednik, g. Anton Ravšl, je z deli nadaljeval.
Cerkev so ometali, jo zunaj pobarvali, znotraj jo je skromno poslikal pleskar Simon Fras iz Slivnice. Notranjo opremo, glavni tabernakelj in nastavek velikega oltarja je naredil rezbar Ivan Sojč iz Vitanja. Prav tako je izrezljal skulpturo Marije vnebovete nad glavnim oltarjem in izdelal oba stranska oltarja.
Ljudje so poiskali mojstra za klopi in spovednice, orgle s 13 registri pa so naročili pri mariborskem mojstru Jozefu Brandlu. Dokupili so še nekaj kipov, primerne lestence in križev pot. Iz prejšnje cerkve so ohranili samo prižnico in jo namestili v novo svetišče.
Ko je bila cerkev končana, so takoj začeli graditi novo župnišče. Da so v kratkem času toliko zgradili, je zasluga pridnih in dobrih faranov, med katerimi sta se še posebej odlikovala dobrotnika Helena Doberšek in Janez Frangež. Krona vsega dela je bila posvetitev cerkve, ki jo je 8. septembra 1910 opravil mariborski škof, dr. Mihael Napotnik.